Pred nami je življenjska izkušnja družine iz pokrajine Trenta: mož in žena sta na velikem srečanju v samem mestu povedala, kako ideal edinosti živita med seboj in s svojimi otroki.
Mira: Poročena sva 21 let. To so lepa, čeprav intenzivna in zahtevna leta. Imava 4 otroke, stare od 20 do 12 let. Rada bi imela tudi večjo družino, a štiri nosečnosti so se končale v prvih mesecih.
Za naju je zelo pomembno imeti otroke za osebe, a to ni vedno samo po sebi umevno, ker hočemo pogosto kot starši usmerjati življenje otrok, hočemo, da odraščajo po naših načelih in se imamo za njihove vodje.
Klavdij: Nekaj, kar nama je pomagalo, da sva takoj imela pravo naravnanost, je bila nesreča, ki se je zgodila, ko je imel prvi otrok dve leti. Bili smo s prijatelji na travniku. Eden od prijateljev je nenadoma zagledal otroka pod avtomobilom, ki je vozil vzvratno. Zavpil je in avto se je ustavil. Potegnil sem hčerko izpod avta, ne da bi vedel, kaj bom našel. Po čudežu je bila pod osrednjim delom in se je kolesa niso dotaknila. Takrat sem razumel, da ne smem načrtovati življenja svojih otrok, ker so v prvi vrsti Božji otroci.
Drugo, kar se nama zdi posebej pomembno, je to, da so otroci vključeni v najino življenje tudi v težjih situacijah. Zdi se nama, da jim ne smeva vsega olajšati, ampak deliti z njimi težave. Tako nama na primer pomagajo, kadar pride k nam živet babica, ki potrebuje stalno pomoč.
Mira: Pri družinskem proračunu vedno upoštevamo ljudi v potrebi. Na začetku najinega zakona nisva imela veliko denarja, zato sva hvaležno sprejemala pomoč, zlasti obleko za štiri otroke, ki so nama jih dajale družine iz gibanja. Ko sva oba začela delati, sva imela večje prihodke, a sva si prizadevala za skromnost. Vedno se vprašava, kaj je nujno in kaj odveč. Hvaležno sprejemava, kar nama podarijo, in se skupaj odločava, kako vse razdeliti. To je morda eden od vidikov, v katerega so otroci najbolj vključeni: varčni so, ne sledijo slepo modi in ne iščejo podpisanih oblek, nočejo niti mobilnika …
Prejšnji dan sem bila v športni trgovini z 19-letnim sinom, ker je rabil nogometne copate. Predlagala sem mu, naj si kupi še par hlač. Za trenutek je pomislil in mi rekel, da ima že štiri pare in da je to dovolj.
Klavdij: Najstarejša je predlagala bratom in bratrancem in sestričnam, da bi posvojili otroka na daljavo. To poleg tistega, ki ga že podpiramo kot družina. Ker je v zadnjem času brala v reviji Città Nuova (Novi svet) o potrebah v Pakistanu, se je odločila, da bo polovico štipendije, ki jo je prejela za dobre šolske ocene, namenila za potrebe v tej državi.
Mira: V duhovnosti gibanja sva se naučila gledati pozitivno v vsakem in meriti na to. V zvezi s tem sem naredil veliko napak, posebej z enim od otrok. Razumel pa sem, kako pomembno je popravljati vsakega posebej, da niti bratje in sestre tega ne slišijo, sicer se lahko ustvarijo rane, ki se težko zacelijo.
V vsakem primeru pomaga, da sva midva pozitivno naravnana do drugih. Pogosto se dogaja, običajno pri mizi, da Klavdij poudari kaj lepega o meni. Menim, da otroci iz tega razumejo odnos, ki je med nama, so pa bolj pozitivno naravnani tudi sami do življenja.
Klavdij: Opazila sva, kako pomembno je najti čas, da se ustaviva in jim prisluhneva, razumeva v globino. Eden od sinov je prestajal obdobje krize in več kot deset dni ga nisva uspela pripraviti, da bi šel v šolo: verjetno je bilo samo zaradi prehoda iz nižjih v višje razrede osnovne šole in zanj je bilo novo okolje preveč hrupno.
Pred tako nepredvideno okoliščino nisva vedela, kaj storiti tudi zato, ker ni znal ali ni hotel razložiti svojega ravnanja. Neko popoldne sem bil, z namenom, da ga imam samo rad, dve uri z njim na postelji, dokler le ni uspel povedati nekaj. To je bil prvi korak do rešitve problema, poglobil pa se je tudi odnos med nama.
Mira: Ker tudi delam, je precej težav pri vodenju družine, čeprav sva vedno vse podelila med seboj. Ker je mož v službi, zaradi katere je bolj kot jaz vezan na določene ure dela in na naporno ročno delo, sva pritegnila tudi otroke v skrb za čisto stanovanje. Prosila sva jih, da tudi oni pomagajo. Malo zaradi duha neodvisnosti, malo zaradi vzgojnih razlogov smo se odločili, da nam ne bodo pomagali ljudje od zunaj: bolje se nama zdi, da morda ni stanovanje popolnoma urejeno in čisto, ampak da so otroci bolj odgovorni in vedo, kaj pomeni pospraviti razmetane stvari. Tako bodo v prihodnje lahko postali samostojni. Potrebno je ravnotežje. Včasih sem bila v skrbeh, da bodo otroci preobremenjeni z domačim delom. Tako sva odvisno od njihove starosti uporabila različne načine. Ko so bili majhni, jim je bilo všeč urejati in čistiti skozi igro ali si pripraviti tedensko tabelo različnih del. Danes raje naredijo tisto, kar vidijo, da je potrebno, včasih pa morava sama prositi. Seveda to ne pomeni, da takoj skočijo in naredijo. Na začetku sem hotela, da takoj skočijo in naredijo. Če se je kdo obotavljal, sem že imela drugo zahtevo. Potem sem razumela, da jim moram pustiti vsaj malo svobode v času, ko to opravijo, in da je bilo dobro, da nisem vedno istega otroka prosila za isto stvar. Tako je vsak – dobro ali slabo – postopno opravil krog vseh opravil v stanovanju.
Klavdij: Seveda je pomembna ljubezen do otrok, a vse mora izhajati iz najinega odnosa. Včasih je pri mizi dovolj, da se pogledava ali se brcneva pod mizo, da bi se medsebojno popravljala. Sam ne sprejmem vedno z lahkoto pripomb svoje žene ali izgubim svojo idejo, a vem, da je to način, da bi otroci videli, da jo imam rad.
Praktično sva izkusila tole: v meri, s katero se ljubiva, dajeva zgled in vzgajava, posebej tedaj, ko ljubezen ni sama po sebi umevna.
Za naju je zelo pomembno imeti otroke za osebe, a to ni vedno samo po sebi umevno, ker hočemo pogosto kot starši usmerjati življenje otrok, hočemo, da odraščajo po naših načelih in se imamo za njihove vodje.
Klavdij: Nekaj, kar nama je pomagalo, da sva takoj imela pravo naravnanost, je bila nesreča, ki se je zgodila, ko je imel prvi otrok dve leti. Bili smo s prijatelji na travniku. Eden od prijateljev je nenadoma zagledal otroka pod avtomobilom, ki je vozil vzvratno. Zavpil je in avto se je ustavil. Potegnil sem hčerko izpod avta, ne da bi vedel, kaj bom našel. Po čudežu je bila pod osrednjim delom in se je kolesa niso dotaknila. Takrat sem razumel, da ne smem načrtovati življenja svojih otrok, ker so v prvi vrsti Božji otroci.
Drugo, kar se nama zdi posebej pomembno, je to, da so otroci vključeni v najino življenje tudi v težjih situacijah. Zdi se nama, da jim ne smeva vsega olajšati, ampak deliti z njimi težave. Tako nama na primer pomagajo, kadar pride k nam živet babica, ki potrebuje stalno pomoč.
Mira: Pri družinskem proračunu vedno upoštevamo ljudi v potrebi. Na začetku najinega zakona nisva imela veliko denarja, zato sva hvaležno sprejemala pomoč, zlasti obleko za štiri otroke, ki so nama jih dajale družine iz gibanja. Ko sva oba začela delati, sva imela večje prihodke, a sva si prizadevala za skromnost. Vedno se vprašava, kaj je nujno in kaj odveč. Hvaležno sprejemava, kar nama podarijo, in se skupaj odločava, kako vse razdeliti. To je morda eden od vidikov, v katerega so otroci najbolj vključeni: varčni so, ne sledijo slepo modi in ne iščejo podpisanih oblek, nočejo niti mobilnika …
Prejšnji dan sem bila v športni trgovini z 19-letnim sinom, ker je rabil nogometne copate. Predlagala sem mu, naj si kupi še par hlač. Za trenutek je pomislil in mi rekel, da ima že štiri pare in da je to dovolj.
Klavdij: Najstarejša je predlagala bratom in bratrancem in sestričnam, da bi posvojili otroka na daljavo. To poleg tistega, ki ga že podpiramo kot družina. Ker je v zadnjem času brala v reviji Città Nuova (Novi svet) o potrebah v Pakistanu, se je odločila, da bo polovico štipendije, ki jo je prejela za dobre šolske ocene, namenila za potrebe v tej državi.
Mira: V duhovnosti gibanja sva se naučila gledati pozitivno v vsakem in meriti na to. V zvezi s tem sem naredil veliko napak, posebej z enim od otrok. Razumel pa sem, kako pomembno je popravljati vsakega posebej, da niti bratje in sestre tega ne slišijo, sicer se lahko ustvarijo rane, ki se težko zacelijo.
V vsakem primeru pomaga, da sva midva pozitivno naravnana do drugih. Pogosto se dogaja, običajno pri mizi, da Klavdij poudari kaj lepega o meni. Menim, da otroci iz tega razumejo odnos, ki je med nama, so pa bolj pozitivno naravnani tudi sami do življenja.
Klavdij: Opazila sva, kako pomembno je najti čas, da se ustaviva in jim prisluhneva, razumeva v globino. Eden od sinov je prestajal obdobje krize in več kot deset dni ga nisva uspela pripraviti, da bi šel v šolo: verjetno je bilo samo zaradi prehoda iz nižjih v višje razrede osnovne šole in zanj je bilo novo okolje preveč hrupno.
Pred tako nepredvideno okoliščino nisva vedela, kaj storiti tudi zato, ker ni znal ali ni hotel razložiti svojega ravnanja. Neko popoldne sem bil, z namenom, da ga imam samo rad, dve uri z njim na postelji, dokler le ni uspel povedati nekaj. To je bil prvi korak do rešitve problema, poglobil pa se je tudi odnos med nama.
Mira: Ker tudi delam, je precej težav pri vodenju družine, čeprav sva vedno vse podelila med seboj. Ker je mož v službi, zaradi katere je bolj kot jaz vezan na določene ure dela in na naporno ročno delo, sva pritegnila tudi otroke v skrb za čisto stanovanje. Prosila sva jih, da tudi oni pomagajo. Malo zaradi duha neodvisnosti, malo zaradi vzgojnih razlogov smo se odločili, da nam ne bodo pomagali ljudje od zunaj: bolje se nama zdi, da morda ni stanovanje popolnoma urejeno in čisto, ampak da so otroci bolj odgovorni in vedo, kaj pomeni pospraviti razmetane stvari. Tako bodo v prihodnje lahko postali samostojni. Potrebno je ravnotežje. Včasih sem bila v skrbeh, da bodo otroci preobremenjeni z domačim delom. Tako sva odvisno od njihove starosti uporabila različne načine. Ko so bili majhni, jim je bilo všeč urejati in čistiti skozi igro ali si pripraviti tedensko tabelo različnih del. Danes raje naredijo tisto, kar vidijo, da je potrebno, včasih pa morava sama prositi. Seveda to ne pomeni, da takoj skočijo in naredijo. Na začetku sem hotela, da takoj skočijo in naredijo. Če se je kdo obotavljal, sem že imela drugo zahtevo. Potem sem razumela, da jim moram pustiti vsaj malo svobode v času, ko to opravijo, in da je bilo dobro, da nisem vedno istega otroka prosila za isto stvar. Tako je vsak – dobro ali slabo – postopno opravil krog vseh opravil v stanovanju.
Klavdij: Seveda je pomembna ljubezen do otrok, a vse mora izhajati iz najinega odnosa. Včasih je pri mizi dovolj, da se pogledava ali se brcneva pod mizo, da bi se medsebojno popravljala. Sam ne sprejmem vedno z lahkoto pripomb svoje žene ali izgubim svojo idejo, a vem, da je to način, da bi otroci videli, da jo imam rad.
Praktično sva izkusila tole: v meri, s katero se ljubiva, dajeva zgled in vzgajava, posebej tedaj, ko ljubezen ni sama po sebi umevna.
Vir: http://www.trentoardente.it/tna/home_page.htm