Angola: prenova po dolgih letih vojne. Izkušnja skupine mladih z njihovimi vrstniki ‒ ljubezen zdravi.
Moja dežela je nedavno izšla iz vojne, ki je trajala veliko let. Danes je politično stanje stabilno, dogaja se velik razvoj in življenje se vrača v normalo. Vendar ne za vse.
Že nekaj časa se je gruča otrok, ki so ostali brez družine, zbirala blizu cerkve in prosila miloščine. Nastalo je zbirališče, spali in živeli so kar tam. Sčasoma so se ustvarjale vedno težje okoliščine, prihajalo je do tatvin, prepirov med njimi, vstopila so mamila, zvečer je postalo nevarno. Duhovnik je govoril z njimi in hotel najti rešitev, vendar so bili nekateri zelo uporni in so odklanjali kakršen koli odnos.
Z drugimi mladimi smo se vprašali, kaj naj storimo: odločili smo se, da se jim poskusimo približati. Predstavili smo se jim in vsakič, ko smo šli k maši, smo se ustavili in jih pozdravili. Počasi, počasi se je ustvaril odnos z nekaterimi od njih in hoteli smo narediti nekaj skupaj. Organizirali smo nogometno tekmo. Poiskali smo igrišče in celo dobili v dar zelo lepe drese za obe ekipi. Na dogovorjeni dan smo odšli tja, s seboj smo odnesli malico s pijačo, sendviče, torte in kruh.
Bila je izredna izkušnja, prijateljstvo se je zelo poglobilo. Največji praznik je bil, ker so zmagali oni! Od tedaj smo jih začeli vabiti na naša srečanja. Njihov odziv je bil nad vsakim pričakovanjem. Odnos, ki se je rodil, je v njih znova prižgal upanje, željo govoriti z duhovnikom, da bi našli delo. Številni so ga res našli ter se vključili v normalno življenje.
Opazili smo, da ni najpomembnejše dati denar, temveč pozornost. Dati smo morali svoj čas, svojo ljubezen in prijateljstvo – sadovi te ljubezni pa so bili veliko večji.
Že nekaj časa se je gruča otrok, ki so ostali brez družine, zbirala blizu cerkve in prosila miloščine. Nastalo je zbirališče, spali in živeli so kar tam. Sčasoma so se ustvarjale vedno težje okoliščine, prihajalo je do tatvin, prepirov med njimi, vstopila so mamila, zvečer je postalo nevarno. Duhovnik je govoril z njimi in hotel najti rešitev, vendar so bili nekateri zelo uporni in so odklanjali kakršen koli odnos.
Z drugimi mladimi smo se vprašali, kaj naj storimo: odločili smo se, da se jim poskusimo približati. Predstavili smo se jim in vsakič, ko smo šli k maši, smo se ustavili in jih pozdravili. Počasi, počasi se je ustvaril odnos z nekaterimi od njih in hoteli smo narediti nekaj skupaj. Organizirali smo nogometno tekmo. Poiskali smo igrišče in celo dobili v dar zelo lepe drese za obe ekipi. Na dogovorjeni dan smo odšli tja, s seboj smo odnesli malico s pijačo, sendviče, torte in kruh.
Bila je izredna izkušnja, prijateljstvo se je zelo poglobilo. Največji praznik je bil, ker so zmagali oni! Od tedaj smo jih začeli vabiti na naša srečanja. Njihov odziv je bil nad vsakim pričakovanjem. Odnos, ki se je rodil, je v njih znova prižgal upanje, željo govoriti z duhovnikom, da bi našli delo. Številni so ga res našli ter se vključili v normalno življenje.
Opazili smo, da ni najpomembnejše dati denar, temveč pozornost. Dati smo morali svoj čas, svojo ljubezen in prijateljstvo – sadovi te ljubezni pa so bili veliko večji.
(T. P. – Angola)