Imenujem se Vijaya Bhatia, sem hindujske vere in sprejemam duha Gibanja fokolarov od leta 1988. Stik s Chiaro Lubich mi je pomagal bolje razumeti mojo vero. Postala sem bolj velikodušna v podeljevanju misli, materialnih dobrin in vsega, kar imam, a na moje presenečenje se dogaja: ko kaj dam, prejmem stokratno. To sem velikokrat izkusila, nekoč sem dala neki gospe dve svoji novi obleki, naslednji dan pa sem prejela od svojih sorodnikov tri nove obleke.
Leta 2005 je močno deževje poplavilo moj dom. Ko sem prišla domov, nisem vedela, kaj naj storim: nisem imela dovolj denarja, da bi kupila novo hišo! Malo stran je bila hiša moje sestrične, ki je bila tudi poškodovana, čeprav ne hudo. Pomislila sem: »Nič ne morem storiti za mojo hišo, lahko pa vsaj pomagam njej.« Tako sem telefonirala nekaterim svojim sorodnikom in jih povabila, naj prispevajo kaj denarja in tako smo nabrali 50. 000 rupij. S sestrično nisva mogli verjeti svojim očem: čez nekaj dni sem od neznanih ljudi prejela dvakrat toliko denarja, kolikor bi ga potrebovala za svojo hišo!
Neke zimske noči sem bila v postelji na toplem, ko mi je nenadoma postalo jasno, da je veliko dninarjev, ki spijo na ulici in na mrzlem. Nisem mogla več spati. Pomislila sem na zlato pravilo: ‘Stori drugim, kar bi hotela, da je storjeno tebi’. Naslednji dan sem kupila odeje za te ljudi. Izbrala sem tiste mehke in najbolj kakovostne in ne grobih in cenenih. Potem sem videla, da je bilo brez doma veliko otrok in odraščajočih. Odšla sem v trgovino, kjer so nakupovali in vprašala trgovca, če so kupili mleko. Lastnik mi je povedal, da so ga kupili za najmlajše, ne pa za večje otroke. Lastniku trgovine sem dala denar, da bi dal mleko vsem otrokom. Tako delam več kot tri leta.
Nekega dne je prišla bolnica, hindujska žena z depresijo, visokim pritiskom, nespečnostjo, napihnjenostjo itn. Ko sem poslušala njeno zgodbo, sem razumela, da so se problemi začeli tedaj, ko se je njena hči poročila z muslimanom, zaradi česar jo je odklonila. Razumela sem trpljenje te žene. Ko sem bila majhna, smo vse izgubili zaradi ločitve med Indijo in Pakistanom. Morali smo pustiti svoj dom v Pakistanu in se preseliti v Indijo. A sčasoma sem razumela, da ne moremo živeti s sovraštvom v srcu, ki smo ga doživeli v preteklosti. Zato sem razložila tej gospe, da ko bo sejala seme sovraštva v svojo dušo, bo rezultat drevo sovraštva, kar je glavni razlog za vse njene zdravstvene probleme. Če hoče ozdraveti,mora odpustiti in sejati v svoje srce seme ljubezni. Zdelo se mi je, da je razumela in sem ji predpisala zdravilo. Ko se je vrnila, je imela še vedno vse svoje probleme in razumela sem, da ni storila nič, da bi se pobotala s hčerjo. Pomislila sem, da lahko jaz naredim njen del. V roke sem ji dala telefon, da je govorila s svojo hčerjo in jo še isti večer povabila – njo in moža – k sebi domov na večerjo. Ker je po dveh mesecih odnos z njeno hčerjo postal boljši, je bilo boljše tudi njeno zdravje. Nekega dne sem se zelo razveselila, ko sem jih vse skupaj srečala v moji kliniki. Bilo je, kakor bi videla živ kamenček v mozaiku vesoljnega bratstva.
Pričevanje na 4. krščansko-hinduističnem simpoziju v Mumbaiu – 10./14. decembra 2011
Povezava do članka o nastanku Gibanja v Indiji.
Vir: www.focolare.org